nedelja, 10. januar 2016

Pogled v 2015



Začelo se je sladko in zagnano. Lotila sem se vrste izzivov, odločena, da bom v ustvarjanje vložila več časa, podobne ideje je imela tudi mlajša generacija.

Čas je drvel in že smo bili na maturancu številka 3.

Potem pa takale nevihta, iz jasnega. Na dan, ko službeno odhajam v Pariz, se moja mama poškoduje zaradi padca. Vsak SMS, ki ga dobim, mi je manj všeč, in vrnem se v popolnoma nove okoliščine, za katere nisem usposobljena in ki me potegnejo v vrtinec skrbi in obveznosti. K sreči ima moj dragi vsaj kak medicinski gen v sebi, če ne, ne bi preživeli. 

Za prvi maj imava z 20-letnico v načrtu Španijo in malce južne Francije in k sreči kar greva, kljub vsemu. Dobrodošel oddih, a le delen, saj skrbi ne ostanejo doma.
Junija grozljiv zaključek šolskega leta, ki se kar ne konča. Pravzaprav je tale slika že od julija, ko sem spet malo bolj začela gledati okrog sebe.
Julija zavlada rahlo zatišje, uspe nam celo iti na dopust, en otrok se odpravi v Afriko, pa celo na vrtu nekaj raste. 
Avgusta nas okupira praznovanje rojstnega dne najstarejše, a že prve dni novi mamini padci in spoznanje, da tako ne bo šlo. Začnejo se intenzivne priprave na njen 90. rojstni dan, a tudi na selitev v institucionalno varstvo. Oddih, ki ga sicer prinese avgust, in ga tokrat ni bilo, mi manjka še sedaj. Ko se začne novo šolsko leto, bi potrebovala še ene dolge počitnice. 
                                       



 Konec avgusta odpraznujemo devetdesetletnico, en otrok je srečno doma iz Angole, druga dva odideta čez lužo oziroma v Pariz, mama v dom, jaz pa s krasno družbo vsaj na Bled na sejem ročnih del.
Oktobra so potovanja končana, a v hiši ostaneva brez vseh otrok. Pravzaprav pol urice miru po kosilu - ampak res miru - pride še kako prav.

Zadnja dva meseca sta kot običajno vrtinec praznovanj in obveznosti. Na Božič po dolgih letih spet zbolim. 
Veliko "jamranja" je v tej objavi, a bom kar pritisnila gumb, preden se premislim. Vesela sem, da je leto mimo, upajoč, da bo letošnje boljše. Še dobro, da nikoli res ne vemo, kaj nam bo prineslo. 
Lep teden,
Kristina

6 komentarjev:

Sonja pravi ...

2015 te je pošteno premasiralo, naj bo 2016 veliko bolj prijazno do tebe in prinese manj stresnih dogodkov.

oldpunca pravi ...

Vem, da bo 2016 do tebe prijaznejše, kot je bilo 2015! Vse dobro ti želim.

Helena pravi ...

Kar precej težkih trenutkov je bilo v letu 2015 in upam, da bo 2016 prijaznejše.

Andreja L. pravi ...

Pozabimo na 2015 in pogumno v 2016 :-))
Vse dobro ti želim!

Vladuška pravi ...

Uf, je pa bilo res turboletno to 2015 za vas. Naj vam 2016 prinese več miru in veselja. In popolnoma se strinjam, da dobro, da ne vemo kaj nas čaka.

Hali pravi ...

Ujejje pa je bilo res noro leto. Ampak zdaj v 2016 bo vse drugače, stiskam pesti...

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...