petek, 29. januar 2016

Teden 4

Dekca 2015 je sestavljena in obrobljena, naj vam jo približajo še nekateri detajli.










Prvi kvadrat za 2016 pa me je soočil s staro prijateljico vijolično, ki na zaslonu nikoli ne izgleda čisto tako kot v resnici. 

Teden sem službeno zaključila na Bledu. Po zmrzovanju  na drsališču smo se odtajali na sprehodu ob jezeru. Nisem se mogla odločiti za eno fotko, zato slikovno bogato objavo dopolnjujejo vse tri, ki sem jih uspela narediti. 



Nebeško lep vikend,
Kristina

petek, 22. januar 2016

Teden 3

 Letošnje leto ne prinaša kakih potovanj, zato sem toliko bolj vesela nepričakovane drobne pozornosti od moje sestre, ki je zbrala dovolj črtnih kod zase in zame. 


Prispela je volna za dekco 2016, objavljenja sta tudi že prva dva kvadrata. Iz osnovnih barv se selim v pastelno paleto. Da se zelena stoodstotno ujema s hčerkino steno, je odličen dosežek glede na to, da sem naročala preko spleta.

Dekca 2015 je končana - še dve dolgi navpični vrsti in nekaj vrst zunanje obrobe, pa je nared, da se važim z njo. Tole so še zadnji kvadrati, slikani v naglici preden so šli v vrste, zato so barve in oblike nerealne in čudne. 




 Še zadnji kvadrat - "moj ponos". Vzorec predvideva, da se sešijejo 4 kvadrati v velikosti do prve rdeče kvadratne vrste. Ker je bil že en sam izjemno zamuden in nekoliko nejasno napisan, sem samo nadaljevala v prostem slogu do želene velikosti. Rezultat sploh ni slab. Mogoče pa dekco 2017 lahko izumim sama? Najprej vam bom seveda pokazala izdelek 2015, pa prva kvadrata 2016, potem pa...
Odklopljen konec tedna vam želim, 
Kristina

petek, 15. januar 2016

Tedna 1 in 2

V novo leto sem vstopila z besedo "delight" (veselje, radost), ki sem jo izžrebala na novega leta dan. Zadala sem si izziv, da se bom zavestno veselila več drobnih stvari skozi sivi vsakdan. Jasno je, da iz vsega ne bo nič,  če si ne bom zadala konkretne naloge. Odločila sem se, da bom združila "fotografski" izziv in besedo ter skušala za vsak teden objaviti eno drobno zadovoljstvo.
V prvem tednu mi je dan večkrat polepšalo naše podeželsko vreme. Iz sivo sivega mesta sem se skozi novi predor pripeljala v nadrealistične meglice, ki so čez nekaj kilometrov izginile. Doma sem si oči spočila ob sončni zimski idili in odsevih v vodi (dozdeva se mi, da bo skozi leto naša reka še velikokrat v središču pozornosti ;-D)

Potem pa nekega sivega dne mimogrede pogledam skozi okno in na zidu pod hišo od zadaj zagledam takole modro ptico - modra po glavi, hrbtu in repu. Preden vdihnem in odhitim po telefon ali fotoaparat, lepotička pomiga z repom in odleti. Več ur sem že brskala po spletu in ugotovila, da je bila še najbolj podobna drozgu, ki živi v S Ameriki. Med slovenskimi pticami nisem našla nič podobnega, nisem pa preverila še v nobeni enciklopediji. 

Danes je snežna meja tik nad našo dolino in vso pot domov so me spremljali krasni prizori zasneženih in pomladno obsijanih hribov. 

Ob večerih pa me zaposluje dekca 2015, za katero sem lani izdelala le 15 od 24 kvadratov. Napredujem zelo hitro, saj me priganja za Moogly crochet-along 2016, moj tretji kvačkarski izziv, ki ga bom začela takoj, ko prispe naročena volna.
Naj bo konec tedna čisto po vaših željah,
Kristina



nedelja, 10. januar 2016

Pogled v 2015



Začelo se je sladko in zagnano. Lotila sem se vrste izzivov, odločena, da bom v ustvarjanje vložila več časa, podobne ideje je imela tudi mlajša generacija.

Čas je drvel in že smo bili na maturancu številka 3.

Potem pa takale nevihta, iz jasnega. Na dan, ko službeno odhajam v Pariz, se moja mama poškoduje zaradi padca. Vsak SMS, ki ga dobim, mi je manj všeč, in vrnem se v popolnoma nove okoliščine, za katere nisem usposobljena in ki me potegnejo v vrtinec skrbi in obveznosti. K sreči ima moj dragi vsaj kak medicinski gen v sebi, če ne, ne bi preživeli. 

Za prvi maj imava z 20-letnico v načrtu Španijo in malce južne Francije in k sreči kar greva, kljub vsemu. Dobrodošel oddih, a le delen, saj skrbi ne ostanejo doma.
Junija grozljiv zaključek šolskega leta, ki se kar ne konča. Pravzaprav je tale slika že od julija, ko sem spet malo bolj začela gledati okrog sebe.
Julija zavlada rahlo zatišje, uspe nam celo iti na dopust, en otrok se odpravi v Afriko, pa celo na vrtu nekaj raste. 
Avgusta nas okupira praznovanje rojstnega dne najstarejše, a že prve dni novi mamini padci in spoznanje, da tako ne bo šlo. Začnejo se intenzivne priprave na njen 90. rojstni dan, a tudi na selitev v institucionalno varstvo. Oddih, ki ga sicer prinese avgust, in ga tokrat ni bilo, mi manjka še sedaj. Ko se začne novo šolsko leto, bi potrebovala še ene dolge počitnice. 
                                       



 Konec avgusta odpraznujemo devetdesetletnico, en otrok je srečno doma iz Angole, druga dva odideta čez lužo oziroma v Pariz, mama v dom, jaz pa s krasno družbo vsaj na Bled na sejem ročnih del.
Oktobra so potovanja končana, a v hiši ostaneva brez vseh otrok. Pravzaprav pol urice miru po kosilu - ampak res miru - pride še kako prav.

Zadnja dva meseca sta kot običajno vrtinec praznovanj in obveznosti. Na Božič po dolgih letih spet zbolim. 
Veliko "jamranja" je v tej objavi, a bom kar pritisnila gumb, preden se premislim. Vesela sem, da je leto mimo, upajoč, da bo letošnje boljše. Še dobro, da nikoli res ne vemo, kaj nam bo prineslo. 
Lep teden,
Kristina

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...